Nobena vlakna se ne izgubijo! Inovativen postopek recikliranja mešanic poliestra in bombaža

Nobena vlakna se ne izgubijo! Inovativni postopek recikliranja mešanic poliestra in bombaža. Poliestrska vlakna so najbolj razširjena tekstilna vlakna na svetu z letno proizvodnjo približno 60 milijonov ton. Poliestrska vlakna niso biorazgradljiva in so škodljiva za okolje. Zlasti mešane tkanine, kot so mešanice bombaža in poliestra, je težko ločiti in industrijsko reciklirati. Recikliranje poliestra je zato velik izziv, še posebej v procesu ločevanja poliestrskih vlaken od bombažnih vlaken brez izgube enega ali drugega vlakna. Tradicionalne metode recikliranja pogosto dajejo prednost ohranjanju plastične komponente, kar povzroči izgubo bombažnih vlaken. Toda te metode recikliranja so drage, zapletene in ustvarjajo kovinske odpadke z uporabo kovinskih katalizatorjev, ki so lahko strupeni in onesnažijo proces.

Univerza v Kopenhagnu je izumila zeleno in inovativno rešitev. Med tem postopkom se lahko sol, znana tudi kot amonijev karbonat, razgradi na amoniak, ogljikov dioksid in vodo. Kombinacija amoniaka in ogljikovega dioksida deluje kot katalizator, ki sproži selektivno reakcijo depolimerizacije, ki razgradi poliester in hkrati ohrani bombažna vlakna. Medtem ko je amoniak strupen, če ga uporabljamo samostojno, postane okolju prijazen in varen v kombinaciji z ogljikovim dioksidom. Zaradi blage narave vpletenih kemikalij so bombažna vlakna nedotaknjena in v odličnem stanju.

Pred tem je ista raziskovalna skupina dokazala tudi, da lahko ogljikov dioksid deluje kot katalizator za razgradnjo poliamidov, ne da bi pustil sledi. To odkritje jih je navdihnilo, da so še naprej raziskovali uporabo amonijevega karbonata. Raziskovalci so bili prijetno presenečeni, ko je njihov preprost recept dal uspešne rezultate. Oblačilo iz poliestra narežejo na majhne koščke in jih dajo v posodo. Nato dodamo majhno količino blagega topila, čemur sledi amonijev karbonat, segrejemo na 160 °C in pustimo 24 ur. Posledično se plastična in bombažna vlakna v tekočini usedejo v ločene plasti. Lahko rečemo, da je to razmeroma preprost in ekonomičen postopek. Medtem ko je bila metoda doslej preizkušena le na laboratorijski ravni, so raziskovalci dokazali njeno razširljivost in so v stiku z drugimi podjetji, da bi poskušali metodo uporabiti v industrijskem obsegu.